[...] Prevajalci preprosto niso bili deležni priznanja in tudi niso pričakovali izdatnega zaslužka, le preživetje. Zelo malo ljudi je bilo dejansko strokovno usposobljenih za prevajanje, vendar pa je večina imela zanesljivo univerzitetno izobrazbo in temeljito jezikovno znanje vsaj materinščine. Imela sem prijateljico, ki je spadala v točno to kategorijo, moj krog prijateljev pa se je razširil tudi na druge prevajalce. Osebnostno so se mi zdeli veliko bolj zanimivi in odkrila sem, da smo pogosto imeli podobne življenjske izkušnje. Nikoli nisem imela težav s sklepanjem prijateljstev, vselej pa sem se počutila »drugačno« in prepričana sem, da so se tako počutili tudi oni. Ko se je moja prijateljica upokojila, me je priporočila kot svojo zamenjavo. Tako sem se podala na področje pozavarovanja, o katerem nisem vedela ničesar. Poleg tega sem bila edina prevajalka v podjetju in zato nisem imela veliko opore. Kljub temu mi je ta zaposlitev predstavljala naslednjo stopnico navzgor ...

V svoji novi službi sem začela pregledovati arhiv, postavljati vprašanja in dosegla sem, da me je podjetje vpisalo na zavarovalniška izobraževanja. Kolidž za zavarovalništvo se je nahajal čez cesto in v tamkajšnji knjižnici sem preučevala požarne predpise, zavarovalne police in publikacije o gasilnikih. Spoznavala sem tisto, česar si nikoli prej nisem mogla privoščiti: raziskovanje. Prvič, ko sem morala prevesti predlog za zavarovanje jedrske elektrarne, me je poklical vodja zadevnega oddelka in mi čestital za opravljeno delo. »Prevod je boljši od tistih, ki smo jih vajeni,« je dejal. Kako spodbudna pohvala! Ko sem se lotevala tega prevoda, sem za oporo preučila podoben dokument iz arhiva, in ko sem opazila, da je moja predhodnica uporabila besedo »nukleus« namesto »jedro«, sem presodila, da je arhiv zame neuporaben. Šla sem čez cesto v knjižnico in poiskala publikacije na temo »jedrske elektrarne«. Takoj sem našla vso terminologijo, ki sem jo potrebovala.

Danes pa biti dober prevajalec seveda pomeni veliko več kot le to. [...]

[...] Prevajalci niso bili priznani in niso pričakovali, da bodo zaslužili veliko denarja, ampak da bodo delali zgolj za preživetje. Zelo malo ljudi je bilo dejansko usposobljenih za prevajalce, ampak večina jih je imela visokošolsko izobrazbo ter so imeli dobro znanje jezikov, vsaj svojega jezika. Moja prijateljica je spadala ravno v to kategorijo, v moj krog prijateljic pa so vstopile druge prevajalke, ki so se mi zdele veliko zanimivejše osebe, prav tako pa sem ugotovila, da smo pogosto imele podobne življenjske izkušnje. Nikoli nisem imela težav s sklepanjem prijateljstev, vedno pa sem se počutila »drugačno«. Prepričana sem, da so se tako počutile tudi one. Ko se je prijateljica upokojila, me je priporočila kot svojo zamenjavo. Zdaj sem se podala na področje pozavarovanja, o katerem nisem vedela ničesar. Bila sem edina prevajalka in nisem imela nikogar, na kogar bi se lahko zanesla. Vendar je bil to nov dosežek ...

V novi službi sem začela pregledovati spise in postavljati vprašanja, podjetje pa me je vpisalo v tečaje na področju zavarovalništva. Hodila sem v knjižnico visoke šole za zavarovalništvo, ki je bila čez cesto, in prebirala kodekse o požarni varnosti, zavarovalne police in kataloge o gasilnih aparatih. Začela sem spoznavati to, česar si prej nisem mogla privoščiti: raziskovanje. Prvič, ko sem morala prevesti predlog o zavarovanju jedrske elektrarne, me je vodja tega oddelka poklical in mi čestital za opravljeno delo. Rekel je: »To je bolje od tega, kar smo navajeni.« Kakšna spodbuda! Da bi si olajšala delo, sem v spisih našla dokument, ki je bil podoben tistemu, s katerim sem se spopadala. Ko pa sem videla, da je moja predhodnica uporabila besedo »nukleus« namesto »jedro«, sem ugotovila, da so spisi zame neuporabni. Odšla sem v knjižnico čez cesto in poiskala literaturo o »jedrskih elektrarnah«. Takoj sem našla vso potrebno terminologijo.

Danes se od dobrega prevajalca seveda zahteva veliko več. [...]

[...] Prevajalci preprosto nikoli niso bili priznani. Tudi niso pričakovali bajnih zaslužkov, samo da so imeli za kruh in mleko. Zelo malo ljudi je bilo pravzaprav šolanih za prevajalce, velika večina jih je imela solidno univerzitetno izobrazbo in dobro znanje jezikov, vsaj svojega lastnega jezika. Imela sem prijateljico, ki je spadala točno v to kategorijo, in moj krog prijateljev se je razširil na še druge prevajalce. Zdelo se mi je, da so kot ljudje veliko bolj zanimivi in odkrila sem, da smo pogosto imeli podobne življenjske izkušnje. Nikoli nisem imela problemov poiskati si prijatelje, toda vedno sem se počutila “drugačno” in prepričana sem, da so to občutili tudi oni. Ko se je prijateljica upokojila, me je priporočila kot svojo zamenjavo. Nenadoma sem vstopila v svet pozavarovalništva, o katerem nisem imela pojma. Prav tako sem bila edina prevajalka, zato nisem imela ravno osnove znanja, iz katerega bi lahko črpala. Vseeno pa je bil to velik korak naprej...

V novi službi sem začela prebirati dokumente, postavljati vprašanja in prišla do tega, da me je delodajalec vpisal na zavarovalniške tečaje. Šola za zavarovalništvo je bila nasproti čez cesto in tako sem začela listati požarna pravila, zavarovalne police in kataloge gasilnih aparatov v njihovi knjižnici. Učila sem se početi nekaj, kar je bil zame prej nedosegljivi luksuz – raziskovanje. Prvič, ko sem morala prevesti predlog pogodbe za zavarovanje jedrske elektrarne, me je poklical vodja oddelka in mi čestital za opravljeno delo. »Kar dobro se bere v primerjavi s tem, na kar smo navajeni,« je rekel. Kakšen povzpetnik! Zgodilo se je tole – pregledala sem dokument v spisih, podoben temu, s katerim sem se ukvarjala, da bi našla smernice, vendar sem opazila, da je moja predhodnica uporabila besedo »nukleus« namesto »jedro«, in tako sem ugotovila, da so ti dokumenti zame neuporabni. Šla sem čez cesto v knjižnico in poiskala zvezo »jedrske elektrarne«. Takoj sem našla vso terminologijo, ki sem jo potrebovala.

Seveda je danes potrebno še veliko več kot to, da bi bili dobri prevajalci. [...]

[...] Prevajalci preprosto niso dobili priznanja, niso pričakovali, da bodo kaj dosti zaslužili, le da preživijo. Zelo malo ljudi je bilo dejansko usposobljenih za prevajalce, vendar je večina imela solidno visokošolsko izobrazbo in dobro znanje jezikov, vsaj svojega jezika. Imela sem prijatelja, ki je spadal točno v to kategorijo in moj krog prijateljev se je razširil še na druge prevajalce. Zdelo se mi je, da so veliko bolj zanimivi kot ljudje in sem ugotovila, da pogosto imamo podobne življenjske izkušnje. Nikoli nisem imela težav pri sklepanju prijateljstev, vendar sem se vedno počutila "drugačne" in prepričana sem, da so tudi oni to čutili. Ko se je prijateljica upokojila, me je priporočila kot svojo zamenjavo. Zdaj sem vstopila v področje pozavarovanja, o katerem nisem vedela ničesar. Tam sem bila tudi edina prevajalka in se nisem imela na kaj zanašati. Vendar je to bila še ena stopnja višje....

V novi službi sem začela brskati po datotekah, zastavljati vprašanja in sem pridobila podjetje, da me je vpisalo na tečaje zavarovalništva. Fakulteta za zavarovalništvo je bila čez cesto in v njihovi knjižnici sem pregledala požarne predpise, zavarovalne police in kataloge gasilnih aparatov. Učila sem se tistega, česar prej nikoli nisem imela razkošja, da bi lahko naredila: raziskovanja. Ko sem morala prvič prevesti predlog za zavarovanje jedrske elektrarne, me je poklical vodja tega oddelka in mi čestital za opravljeno delo. "V primerjavi s tistim, česar smo vajeni, je ugodno," je dejal. Kakšen dvig samozavesti! Zgodilo se je, da sem kot vodilo konzultirala dokument v datotekah, ki je bil podoben tistemu, ki sem se ga lotila, a ko sem videla, da je moj predhodnik uporabil besedo "nukleus" namesto "jedro", sem ugotovila, da so datoteke zame neuporabne. Šla sem čez cesto v knjižnico in poiskala "jedrske elektrarne". Takoj sem našla vso terminologijo, ki sem jo potrebovala.

Da bi bil dober prevajalec, je danes seveda potrebno veliko več kot to. [...]

[...] Prevajalci enostavno niso bili prepoznani, niso pričakovali, da bodo veliko zaslužili, le za preživetje. Zelo malo ljudi je bilo dejansko usposobljenih za prevajalce, vendar je večina imela dobro visokošolsko izobrazbo in dobro znanje jezikov, vsaj svojega. Imel sem prijatelja, ki se padel točno v to kategorijo in moj krog prijateljev se je razširil in vključil še druge prevajalce. Spoznal sem, da so kot osebe veliko bolj zanimivi in odkril, da sva pogosto imela podobne življenjske izkušnje. Nikoli nisem imel težav pri sklepanju prijateljstev, vendar sem se vedno počutil "drugačnega" in prepričan sem, da so to čutili tudi oni. Ko se je moj prijatelj upokojil, me je priporočil kot svojo zamenjavo. Tako sem vstopil v področje pozavarovanj, o katerem nisem vedel ničesar. Bil sem tudi edini prevajalec in nisem imel veliko tega, na kar bi se lahko opiral. A bil je še en dosežek...

V novi službi sem začel brskati po dokumentih, postavljati vprašanja in prepričal podjetje, da me je vpisalo na tečaje zavarovalništva. Fakulteta za zavarovalništvo je bila čez cesto in v njihovi knjižnici sem pregledal požarne kode, zavarovalne police in kataloge gasilnih aparatov. Učil sem se tega, česar prej nikoli nisem možnosti početi v izobilju: raziskovanja. Ko sem moral prvič prevesti predlog za potrebe zavarovanja jedrske elektrarne, me je poklical vodja tistega oddelka in mi čestital za opravljeno delo. "Primerljivo je s tem česar smo vajeni," je dejal. Kakšen napredek! Pogledal sem si namreč dokument, podoben tistemu, ki sem ga obravnaval kot vodilo, a ko sem videl, da je moj predhodnik uporabil besedo "nukleus" namesto "jedro", sem ugotovil, da so dokumenti zame neuporabni. Šel sem čez cesto v knjižnico in poiskal "jedrske elektrarne". Takoj sem našel vso terminologijo, ki sem jo potreboval.

Sevede je potrebno veliko več, kot samo to, da si lahko danes dober prevajalec. [...]