Računalniške igre so bile nekoč nerazdeljene. Leta 1993 še niti nismo poznali izraza “ležerne igrice”, kaj šele, da bi obstajala ideja, da je prvoosebna strelska igra (takrat še neimenovan žanr) lahko smatrana za “težkokategorno”. Bili so ljudje, ki so računalniške igre igrali, in ljudje, ki jih niso. Ti, ki so zašli v golf ali Harpoon ali srca ali igrano branje – ti so bili “težkokategorni” igričarji v smislu, da so izbrano področje igrali zasvajujoče.

Ko sta Myst in CD-ROM končno dosegla množice, je bil ta ekosistem prekinjen. Myst je bil, kot poudarja Robyn Miller, zasnovan z namenom, da privabi ne-igričarje. Prodal se jim je. Revije za navdušence, kot je Computer Gaming World, niso mogle več postavljati meril za industrijo: milijoni ljudi so kupovali igre, a ti tovrstnih revij niso brali. Čisto nova vrsta igričarja. Kaj bi v tej situaciji lahko bilo bolj naravno kot razdelitev na nas in njih? V bistvu je to že takrat bila realnost.

Poznana Mystina zgodba je, da so jo igričarski mediji “težke kategorije” in skupnost igričarjev ob prihodu na trg zaničevali. Se ji odrekli. Označili za počasno, slabo narejeno igro. Nejasne in neumne uganke; ljubka grafika, a brez neke globine. “Kritiki in igričarji težke kategorije so bili soglasno neprizanesljivi do nje, češ da gre za nekakovostno igro z zelo malo dejanske igralnosti”, je 2001 v PC Gamer zatrdil Micheal Wolf. Istega leta je kolumnist za Maximum PC označil Myst za “dolgočasno zmešnjavo s slabo napisano kodo in nepredvidljivim preklopi” ter videl takrat novi remake realMYST kot “posmehljivo opozorilo temu, zakaj so mediji prvotno različico zavrgli takoj, ko je tale izšla.”

Računalniške igre so bile nekega dne enotne. Leta 1993 nismo imeli niti izraza "priložnostna igra", kaj šele, da bi prvoosebna strelska igra (takrat še neimenovan žanr) veljala za "nedopustno igro." Bili so ljudje, ki so igrali računalniške igre in ljudje, ki jih niso. Tisti, ki so se navduševali nad golfom, Harpoonom, srčki ali besedilnimi pustolovščinami — so bili "zagrizeni" igralci, saj so obsedeno igrali svoje izbrano področje.

Ko sta Myst in CD-ROM končno dosegla množični trg, se je ta ekosistem porušil. Igra Myst, je bila po besedah Robyna Millerja, zasnovana tako, da je se je približala ne igralcem. In ti so jo pograbili. Revije za navdušence, kot je Computer Gaming World, niso več mogle določati okusa industrije: igre so kupovali milijoni ljudi, ki teh revij niso brali. Popolnoma nova vrsta igralcev. Kaj bi bilo v tej situaciji bolj naravno kot oblikovati odnos "mi in oni"? In to je bilo v resnici že dejansko stanje.

Zgodba igre Myst je, da so jo ob njenem izidu "zagrizeni" novinarji in igralci obsojali. Odrekli so se ji. Klicali so jo diaprojekcija. Zapletene, idiotske uganke, lepa grafika in zelo malo globine. "Kritiki in zagrizeni igralci iger so jo vsesplošno obsojali kot predstavo z diapozitivi, ki je imela malo dejanske interakcije igralca pri igranjem", je leta 2001 trdil Michael Wolf iz revije PC Gamer. Istega leta se je kolumnist revije Maximum PC spominjal igre Myst kot "dolgočasno lomljenje kode in zmedeno pritiskanje na stikala" in videl njeno takratno novo predelava realMYST kot "jasen opomnik, zakaj je tisk izvirnik ob njegovem izidu tako močno kritiziral."